Vsi članki

Od zamisli do gradnje hiše

Čeprav se zdi, da je proces od zamisli za hišo do njene gradnje kratek in preprost, realnost kaže drugačno sliko. Celoten postopek namreč vključuje tudi upoštevanje določil, pravil in priporočil, ki jih določa zakonodaja na področju gradnje.

Tu je predvsem pomembna lokacijska informacija, ki na enem mestu združuje podatke o namenski rabi zemljišča oziroma parcele, kjer bi želeli graditi. Vsebuje namreč spisek pogojev, ki jih je potrebno upoštevati pri gradnji vseh vrst projektov in informacijo, katere vrste soglasij je potrebno pridobiti pred gradnjo. V splošnem združuje skupek pravil in določil prostorskih aktov.

Lokacijska informacija se nanaša na zemljiško parcelo, pridobi pa jo lahko vsakdo, in sicer za vsako parcelno številko. Ob tem lastništvo nepremičnine ni pogoj za zahtevek. Stranka, ki na upravni enoti zaprosi za lokacijsko informacijo, mora v zahtevi zanjo navesti parcelno številko in katastrsko občino, v kateri leži predmetna parcela. Stranka lahko poda zahtevek tudi za več parcel. Vlogi za izdajo lokacijske informacije je potrebno priložiti potrdilo o plačani upravni taksi. Stranka lahko pri zahtevi za izdajo lokacijske informacije prosi tudi za izdajo kopij izseka kartografskega dela prostorskega akta. Na takšnih kopijah je mogoče natančno določiti meje med ureditvenimi območji (na primer mejo med kmetijskimi in urbanimi zemljišči).

Namen lokacijske informacije je, da investitorja seznani z merili in pogoji, ki jih je potrebno upoštevati pri načrtovanju nameravane investicije, kot jih določajo občinski prostorski akti, ter ga seznani s podatki o morebitnih prepovedih, ki jih določajo zakonska določila, vladne uredbe in občinski odloki o začasnih ukrepih za zavarovanje prostora.

Pravna podlaga za izdajo lokacijske informacije so:

•    Zakon o urejanju prostora,
•    Zakon o graditvi objektov,
•    Pravilnik o obliki in načinu izdaje lokacijske informacije,
•    Pravilnik o vrstah enostavnih objektov,
•    drugi podzakonski akti, državni in občinski prostorski akti.

Posameznik za izdajo lokacijske informacije izpolni vlogo, ki jo dobi na pristojni občini. Vloga vsebuje naslednje podatke:
•    splošne podatke, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku,
•    podatke o parcelni številki,
•    ime katastrske občine, v kateri leži zemljišče ali objekt,
•    namen, zaradi katerega se lokacijska informacija potrebuje,
•    morebitna zahteva za kopijo kartografskega dela prostorskega akta.

Določila, ki jih vsebuje lokacijska informacija, največkrat določajo naslednje podatke:

  • podatke o območjih varovanj in omejitev, ki opredeljujejo na primer vodovarstveno območje in druga naravovarstvena območja, kjer je pri gradnji potrebno upoštevati posebne pogoje in omejitve,
  • spisek vrst dopustnih gradenj, merila in pogoje za graditev objektov in izvedbo drugih del (podatki o velikosti in zmogljivosti objekta – razmerje stranic, naklon in oblika strehe, podatki o oblikovanju zunanje podobe objekta, legi objekta na zemljišču, določila glede infrastrukture – komunalne, prometne, energetske...),
  • in druga določila, ki se razlikujejo glede na posamezno parcelo in njene značilnosti.

Ob vsem, kar spremlja načrtovanje hiše, je zato potrebno upoštevati, da vsaka vrsta hiše ne sodi na vsako parcelo, saj je to odvisno tudi od določil v zvezi z naklonom strešin, barvami, vrsto in obliko frčad, odmiki od parcel sosednjih zemljišč in drugih pravil. Pri projektiranju hiše in oblikovanju njene podobe je zato v splošnem treba osnovno zamisel prilagajati glede na določila in pravila gradbene zakonodaje. A ob upoštevanju pravil lahko vsako idejo pripeljemo do konca in zgradimo hišo po investitorjevih željah.

   

Trajnostna gradnja za čistejše okolje in prijaznejše bivanje

Zavest o ohranjanju okolja se vse bolj kaže tudi pri gradnji hiš in drugih objektov. Z namenom manjše porabe energije so zato nastali novi tipi hiš, nove tehnologihe gradnje in novi materali, ki rišejo drugačno, okolju prijaznejšo prostorsko sliko. Predvsem pa pripomorejo k trajnostno naravnanemu razvoju celotnega človeštva.

V želji, da bi »zadovoljili trenutne potrebe, ne da bi pri tem ogrožali zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij« (Our Common Future, Oxford University Press 1987, stran 43), se smernice trajnostnega razvoja kažejo tudi pri gradnji hiš. Pri tem ne gre le za dejstvo, da so klasično grajene hiše energetsko potratnejše, ampak za celovit pristop k projektiranju, ki vključuje materiale, energetsko učinkovitost, zmanjševanje odpadnih materialov in varčnejšo zasnovo objektov v splošnem.

Tovrsten pristop h gradnji se v svetovnem merilu kaže že nekaj časa, čedalje bolj pa se uveljavlja tudi v Sloveniji. Za kaj sploh gre pri varčevanju z energijo v zvezi z gradnjo? Za jasnejšo sliko predstavljamo nekaj dejstev o nizkoenergetski gradnji.

Gradnja okolju prijazne hiše na splošno predstavlja zmanjševanje porabe energije in uporabo naravnih gradbenih materialov, ki so za ljudi in okolje prijazni.

Najbolj znani primeri okolju prijaznih hiš z vidika varčevanja z energijo so:
- nizkoenergijska hiša,
- trilitrska hiša,
- pasivna hiša,
- nič energijska hiša,
- energijsko samozadostna hiša,
- plus energijska hiša.

Nizkoenergijska hiša (NEH)
Nizkoenergijske hiše so lahko tudi klasične hiše, vendar morajo imeti vgrajene zadostno debelino toplotne izolacije in vgraje kvalitetna okna. Pri načrtovanju novih objektov lahko izbiramo med različnimi vrstami nizkotemperaturnih ogrevalnih sistemov, ki jih lahko uporabljamo tudi poleti (hlajenje prostorov). Za hlajenje potrebujemo dodatno hladilno napravo, odločimo se lahko za uporabo toplotne črpalke in vgradnjo površinskega oziroma ploskovnega ogrevanja (stensko, talno, stropno ogrevanje). Pri obstoječih zgradbah lahko z dobro toplotno izolacijo ter zamenjavo oken porabo toplotne energije za ogrevanje toliko zmanjšamo, da zgradbo štejemo med nizkoenergijske. Pri tem se lahko poajvi nevarnost, da obstoječi ogrevalni sistem postane predimenzioniran, kar posledično zniža izkoristek kotla in zniža izkoristek ogrevalnega sistema. Poleg tega z vgradnjo tesnih oken zmanjšamo ventilacijske izgube in izmenjavo zraka v prostoru. Iz teh razlogov je potrebno najpogosteje za dovod zadostne količine svežega zraka vgraditi prezračevalni sistem. V nasprotnem primeru lahko povzročimo neugodno klimo v prostoru, pojavi se lahko vlaga in z njo povezana plesen. S prekomernim odpiranjem oken pa se pojavljajo znatne toplotne izgube.

Osnovne smernice za gradnjo NEH:
•    kompaktna gradnja- zagotovljena zadostna stopnja zrakotesnosti ovoja,
•    zadostna toplotna izolacija,
•    kontrolirano prezračevanje,
•    izkoriščanje toplote odtočnega - izrabljenega zraka,
•    optimalna izbira ogrevalnega sistema, priprava tople sanitarne vode in prezračevanja.

V NEH pomemben del energije za potrebe objekta (ogrevanje, pripravo tople vode, ostalo) lahko zagotovimo tudi z elementi za pretvarjanje energije sončnega obsevanja, in sicer:
•    z aktivnimi solarnimi sistemi (sprejemniki sončne energije, fotovoltaika),
•    s pasivnimi solarnimi sistemi (velike zastekljene površine na južni strani, steklenjaki).

Trilitrska hiša
Značilnosti tovrstne hiše so:
•    grajena mora biti tako, da je dobro toplotno izolirana (ovoj naj bo sestavljen iz toplotne izolacije debeline od 15 do 20 cm), poleg tega je treba v največji meri preprečiti topolotne mostove,
•    vgrajeno mora imeti toplotno črpalko (kot vir ogrevanja in ohlajevanja), talno in/ali stensko ogrevanje,
•    vgrajena morajo biti okna z nizkim faktorjem toplotne prehodnosti, tudi vhodna vrata morajo biti tovrstna,
•    letna poraba energije za ogrevanje mora biti 30 kWh/m2a (poraba energije 30 kWh/m2a pomeni porabo 3 litrov kurilnega olja/m2 bivalne površine, zato se tudi uporablja izraz 3-litrska hiša),
•    imeti mora solarno napravo za ogrevanje sanitarne oziroma ogrevalne vode ali prisilno prezračevanje preko prezračevalne naprave – rekuperatorja z izkoristkom > 75% in kapaciteto ene izmenjave izrabljenega zraka s svežim zrakom na uro,
•    imeti mora izmenjavo izrabljenega zraka s svežim zrakom 25-30 m3/h osebo preko prezračevalne naprave – rekuperatorja,
•    imeti mora zrakotesnost n50 _ 1,0 h-1 (3-litrska hiša),
•    imeti mora toplotne izgube < 20 W/m2 (3-litrska hiša).

Pasivna hiša
Pasivna hiša je hiša, ki se "pasivno" ogreva s soncem, notranjimi toplotnimi viri in povratno toploto, zato ne potrebuje klasičnega ogrevalnega sistema. V primerjavi z nizko-energetsko hišo pasivna hiša potrebuje 80% manj toplotne energije, v primerjavi z običajno hišo pa več kot 90%. V logiki porabe kurilnega olja znaša poraba energije v pasivni hiši manj kot 1,5 l letno na m2 ogrevalne površine. Preprost izračun pokaže, da bi za stanovanjsko hišo z 200 m bivalne površine porabili manj kot 300l kurilnega olja na leto. To varčevanje toplotne energije je mogoče z upoštevanjem dveh osnovnih principov pasivne hiše:
•    preprečiti toplotne izgube,
•    optimirati toplotne dobitke.

Nič-energijska hiša
Nič-energijska hiša v enem letu porabljeno energijo (toplota in električna energija) sama pridobi iz sončne energije, vendar ni neodvisna od javnega energetskega omrežja. Takšne hiše aktivno in pasivno izrabljajo sončno energijo za ogrevanje in za proizvodnjo elektrike, ki jo med poletnimi presežki oddajajo v javno omrežje, pozimi pa se iz njega napajajo. Poleg vseh lastnosti pasivne hiše je zanje značilen tudi velik hranilnik toplote, ki jo hrani za oblačne dni. Lahko je narejena po standardih pasivne hiše.

Energijsko samozadostna hiša
Energijsko samozadostna hiša deluje brez vsake pomoči od zunanjih fosilnih goriv, saj je energijsko samozadostna. Fotovoltaične naprave proizvedejo toliko električne energije, kot je za celotno hišo potrebno. Za gospodinjstvo in ogrevanje služi v ekstremno hladnih dnevih, na primer vodik, ki se proizvede v solarni – vodikovi napravi. Popolnoma energijsko samozadostna hiša v tem trenutku pomeni investicijsko visok strošek za zgradbo in tehnične naprave, kakor tudi za regulacijo, zato zaenkratj gradnja takšnih objektov v večjem številu še ni prisotna.

Plus-energijska hiša
S tem pojmom imenujemo tiste hiše, ki z obnovljivimi energetskimi viri (še posebej s Fotovoltaiko) ustvarijo več energije, kot jo potrebujejo za lastno porabo.
Prvo naselje z energetsko pozitivnimi hišami, ki vključuje približno 150 vrstnih hiš, je v pokrajini Schliberg pri Freiburgu in je že v zaključni fazi.

   

Obnovljivi viri energije (OVE)

Vključujejo vse vire energije, ki jih zajemamo iz stalnih naravnih procesov, kot so sončno sevanje, veter , vodni tok v  rekah ali potokih (hidroenergija), fotosinteza, s katero rastline gradijo biomaso, bibavica in zemeljski toplotni tokovi (geotermalna energija). Večina obnovljivih virov, razen geotermalne in energije bibavice, izvira iz sprotnega sončnega sevanja. Nekatere oblike obnovljivih virov so shranjena sončna energija. Dež, vodni tokovi ter veter so posledica kratkotrajnega shranjevanja sončne toplote v atmosferi. Biomasa se nabira v teku obdobja rasti v enem letu, kot na primer slama; ali več let, v lesni biomasi. Zajemanje obnovljivih virov energije ne izčrpa vira. Nasprotno pa z uporabo fosilnih goriv v kratkem času izčrpamo energijo, ki se je shranjevala tisoče ali milijone let. Zaradi tega se fosilna goriva (premog, nafta, zemeljski plin, šota ipd.) ne štejejo med obnovljive vire, čeprav se lahko obnovijo v zelo dolgem času.

Proizvodnja in soproizvodnja električne energije iz obnovljivih virov energije v večini primerov zahteva ukrepe za zagotavljanje enakih ali prednostnih možnosti kot proizvodnja iz klasičnih virov, kar številne države izvajajo z različnimi sistemi spodbujanja – subvencijami oz. preko kohezijskih sredstev z nepovratnimi sredstvi.

V Sloveniji je spodbujanje izvedeno na osnovi energetskega zakona z uredbami in sklepi vlade. V Sloveniji je proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov energije združena v pravni pojem kvalificirana proizvodnja električne energije. Proizvajalci, ki ustrezajo pogojem, določenim v zakonodaji, si pridobijo status kvalificiranega proizvajalca in pripadajoče ugodnosti.

Vrste obnovljivih virov energije
•    Biomasa: les, rastlinska olja, bio-dizel , bio-plin, biohidrogen.
•    Geotermalna energija: globoka in površinska geotermalna energija.
•    Sončna energija: solarna elektrarna, solarna kemija, solarna termoelektrarna.
•    Vetrna energija (vetrne elektrarne).
•    Vodna energija: energija plimovanja, energija tokov, toplotno izkoriščanje, zajezitveno izkoriščanje, energija valovanja.
 
Energija plimovanja
Energija plimovanja, ki jo izkoriščajo plimski podvodni generatorji, je do sedaj slabo izkoriščen obnovljiv vir. Plimski generatorji so razmeroma nova tehnologija, ki deluje na podoben način kot vetrni generatorji. Zaradi gostote vode, ki je 832-krat večja od gostote zraka, lahko plimski generator proizvaja veliko bolj enakomerno in zanesljivo energijo. Tako kot pri vetrnem generatorju je treba tudi za vodni generator poiskati primerno mesto za njegovo delovanje. Poiskati je treba območja s hitrimi tokovi, kot npr. vhodi v reke, okoli skalnatih konic, okoli rtov ali med otoki.

Biomasa
je tudi skupno ime za odmrl organski material, predvsem rastlinskega izvora, ki ga človek lahko uporablja za pridobivanje energije, razen fosilnih snovi kot sta nafta in premog. Sem prištevamo les, kot najbolj razširjen vir za pridobivanje energije, slamo, hitro rastoče kulturne rastline (npr. sladkorni trs in oljna repica), organske odpadke (živinorejski odpadki, komunalni odpadki, kanalizacijska voda). Ocenjujejo, da na Zemlji s fotosintezo letno nastane okoli 10 ton organskih snovi. Biomaso lahko uporabljamo neposredno za kurjenje, s čemer nastaja toplotna energija, ali pa jo z različnimi tehnološkimi procesi pretvorimo v tekoče in plinaste ogljikovodike, ki so uporabni kot gorivo (t.i. bio-plin in bio-dizel).

Geotermalna energija
je vir energije, ki nastaja zaradi vroče zemeljske notranjosti. Vir geotermalne energije je Zemljina notranjost, ki se segreva pri razpadu radioaktivnih elementov. 30 km pod našimi nogami imajo kamnine temperaturo 1200 K (~ 900 °C). Če smo natančni, ta vir energije ni obnovljiv, je pa ogromen. V zgornjih 10 km zemeljske skorje, do koder nam sedanja vrtalna tehnika omogoča priti, je dovolj energije, da bi stoletja zadoščala vsem našim energetskim potrebam. V nekaterih delih sveta, na primer na Islandiji so količine geotermalne energije, ki doseže površino, občutno večje kot drugod in se jo da neposredno uporabljati za ogrevanje hiš. V drugih državah ogrevajo stanovanja z vročo vodo iz vrtin, ki segajo od 2000 do 3000 m globoko. Največje rezerve geotermalne energije so vsekakor globlje, pri okoli 6000 m globine. Ker so kamnine v tej globini suhe, je težje in dražje izčrpati toploto, ker je potrebno tja najprej spraviti vodo. Problem izrabe geotermalne energije predstavljajo visoki zagonski stroški. Tudi vzdrževalni stroški zaradi rje niso zanemarljivi.

Sončna energija
je skupen izraz za vrsto postopkov pridobivanja energije iz sončne svetlobe. Sončno energijo že stoletja izrabljajo številni tradicionalni načini gradnje, v zadnjih desetletjih pa je zanimanje zanjo v razvitih državah naraslo hkrati z zavedanjem o omejenosti drugih energetskih virov, kot so fosilna goriva, ter njihovih vplivih na okolje. V okoljih, kjer drugih virov energije ni na voljo – denimo oddaljeni kraji ali celo vesoljski prostor – se sončna energija že močno uporablja. Na Zemljo pada pri kroženju okrog Sonca energijski tok z gostoto približno 1400 W/m2, merjeno na ploskev, pravokotno na sončne žarke. To vrednost imenujejo tudi solarna konstanta. Od te energije se približno 19 % absorbira v ozračju, oblaki pa v povprečju odbijejo nadaljnjih 35 % upadlega energijskega toka. Splošno sprejeta vrednost je 1200 W/m2 na morski gladini. Osvetljenost tal je odvisna od ure, letnega časa, oblačnosti in zemljepisne širine. Na kvadratni kilometer pada približno 1000 MW svetlobnega toka, toliko, kot potrebuje manjše mesto za ogrevanje in razsvetljavo. V sončnih kolektorjih izkoriščamo sončno energijo za segrevanje vode, v sončnih celicah pa jo lahko pretvarjamo v elektriko. Po prehodu skozi ozračje je večina energijskega toka v vidnem in ultravijoličnem delu spektra. Rastline v procesu fotosinteze pretvarjajo sončno energijo v kemično energijo, to pa porabljamo, ko kurimo les ali fosilna goriva.

Vetrna energija
je skupen izraz za postopke pridobivanja energije iz premikanja zračnih mas. Najpogostejše gre za sistem vetrnice, ki energijo vetra pretvori v mehansko ali električno energijo. Energijo, ki jo ima veter, (torej kinetično energijo gibajočega zraka) so že stoletja izkoriščale jadrnice in mlini na veter. Z mlini na veter so mleli žito ter premikali večje količine vode. Modernim naslednikom mlinov na veter pravimo vetrne turbine. So precej bolj izpopolnjeni in namenjeni za pogon električnih generatorjev. Največji imajo vetrnice, ki spominjajo na ogromne letalske propelerje, merijo do 60 m v premeru in lahko oddajajo 3 MW električne moči. Številna polja takih vetrnic so zgradili na območjih s stalnim vetrom. Polja vetrnic so lahko zelo obsežna in močno spremenijo izgled pokrajine. Zemlja na poljih vetrnic pa je še vedno uporabna. Drug način so vetrne turbine z vetrnicami v obliki velike črke H, ki se vrte okoli navpične osi. Njihova prednost je, da jih ni treba usmerjati po vetru. Čeprav vetrna energija predstavlja le okoli 1% svetovne proizvodnje električne energije, se njen pomen hitro veča. Vetrna energija že predstavlja 20% električne energije na Danskem, 9% v Španiji ter 7% v Nemčiji.

Energija vodnih tokov
izhaja najprej iz energije sonca, ki je tudi pomemben vzrok kroženja vode v naravi, kar seveda daje energijo vodotokom (rekam in potokom) ter skupaj z vetrom povzroča valovanje morij in oceanov. Hidroenergetski potenciali vodotokov že mnogo let predstavljajo zelo pomemben izvor energije, katerih začetke najdemo že v davnem Egiptu, Perziji in na Kitajskem, kjer so že pred nekaj tisoč leti vodotoke koristili za namakanje in poganjanje mlinskih koles. Danes se vodotoki najpogosteje koristijo za pridobivanje električne energije s pomočjo različnih hidro central. Pod pojmom energija vodnih tokov, oziroma hidroenergija, razumemo najrazličnejše možnosti pridobivanja energije s pomočjo naravnih vodnih tokov:
•    Vodotoki na kopnem (potoki, reke, kanali ipd.)
•    Plima in oseka
•    Morsko valovanje

Prednosti obnovljivih virov energije
Obnovljivi viri energije imajo vrsto prednosti :
•    Cena energenta ni politično pogojena in regulirana in je mnogokrat praktično zastonj (sonce, veter, bibavica,itd…)
•    Že samo ime da so obnovljivi, pomeni da z izkoriščanjem le-teh ne obremenjujemo okolja v tolikšni meri da bi ga ''življensko'' osiromašili oz. onesnažili. Še več z njimi izboljšujemo kvaliteto lastnega življenja in okolja.
•    Zmanjša se nam strošek za plačljive neobnovljive vire energije.
•    Več segmentov rabe obnovljivih virov sočasno v povezavi z klasičnimi viri pomeni pravilno energetsko strategijo vsake države.
•    Prihodnost rabe energije na splošno, je ravno v obnovljivih virih energije ,saj se bodo v bližnji prihodnosti zaloge klasičnih goriv (nafta, premog, plin) precej zmanjšale na minimum in glede na porast industrijske proizvodnje bo potreba po energiji vedno večja.

Pomanjkljivosti obnovljivih virov energije
Obnovljivi viri energije so sicer način za zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv, vendar pa imajo tudi nekatere slabosti, ki pomembno vplivajo na njihovo ekonomsko upravičenost. Najpogostejše slabosti so:
•    sorazmerno nizek izkoristek: Nekateri obnovljivi viri energije imajo izkoristek znatno nižji od klasičnih virov energije (npr. sončne celice).
•    nezanesljivost: Delovanje obnovljivih virov energije, ki so odvisni od naravnih sil (sonce, voda, veter), je odvisno od naravnih pogojev, ki niso konstantni.
•    visoka cena: Večina obnovljivih virov energije je zaenkrat draga, kar zmanjšuje njihovo dostopnost, predvsem državam v razvoju. Marsikje se ta problem začasno rešuje s subvencijami.

Zaključek
Uporaba obnovljivih virov energije za direktno rabo ali za soproizvodnjo druge oblike energije (električna energija) je nuja in bo v prihodnosti pomenila veliko za industrijski razvoj. Uporaba in izraba obnovljivih energij se mora v bodoče veliko bolj optimizirati in tehnološko nadgraditi. Vsekakor pa se morajo znanja in razvoj na področju obnovljivih virov energije in predvsem razvoj novih virov obnovljivih energij povečati v smeri, da bo prihodnost v znanstvenem smislu prinesla vir energije, ki bo po energetski učinkovitosti (kurilna vrednost, akumulacija energije) primerljiva oz. boljša od zdajšnjih klasičnih energij.

V podjetju INPRO 23 ustvarjamo, v povezavi z obnovljivimi viri energij, glede na dane možnosti (predpisi države in  EU, subvencije države in EU ...) pri projektih (novogradnjah in drugo) veliko inovativnih energetsko zelo učinkovitih rešitev, ki pomenijo nižanje stroškov primarnih energentov in izboljšujejo kvaliteto bivanja v objektih.

   

Veter in sonce napredne tehnologije

Minevajo milijarde let za naravo in tisočletja za človeštvo. Generacije odkrivajo vedno nove naravne vire, ki ljudem omogočajo lažje in lagodnejše življenje. Na žalost je človek vedno bolj pohlepen in kljub vedno večji količini znanja, pospešeno uničuje obnovljive in neobnovljive vire našega planeta.

Veter in sonce v hibridnih sistemih
Ob prehodu v enaindvajseto stoletje počasi prihajamo do spoznanja, da bo potrebno živeti v sožitju z naravo. Vzgojo moramo začeti že od malih nog in naše otroke učiti ločevanja odpadkov, zapiranja pip in ugašanja luči, ki gorijo po nepotrebnem. Spoznanje o nujnosti varčne rabe električne energije je razširjeno po vsem svetu. To dejstvo je tudi vodilo podjetja Ribičija d.o.o., ki z zaščiteno blagovno znamko ECE - Eco Energy, ponuja neodvisne hibridne sisteme za proizvodnjo elektrike. Uporabni so za napajanje vikendov, planinskih hiš in drugih objektov, ki so oddaljeni od javnega električnega omrežja. Moč sistemov je prilagojena potrebam uporabnikov,omogoča energetsko neodvisnost od javnih omrežij in kar je najpomembnejše, elektriko proizvajajo s pomočjo obnovljivih virov, vetra in sonca.

Kogeneracija ima visok izkoristek
Na slovenskem trgu se vedno pogosteje pojavljajo kogeneracijske SPTE naprave(Sočasna Proizvodnja Toplote in Elektrike), ki delujejo z visokim izkoristkom, z njimi pa lahko racionaliziramo porabo ali opravimo energetsko sanacijo. Med delovanjem lahko koristno uporabimo toploto, ki jo sprošča motor, ki poganja električni generator. Pri tem je pomembno, da energijo proizvajamo tam, kjer jo porabljamo, zato nimamo izgub, ki nastanejo pri prenosu energije na večje razdalje. Taki sistemi najbolj učinkovito pretvorijo primarno energijo v elektriko in toploto, zato kogeneracijo uvrščamo med okolju prijazne tehnologije. Za pogon lahko uporabimo različna goriva,bioplin, lesni plin, repično olje, palmovo in sojino olje, pa tudi kurilno olje, zemeljski plin in utekočinjen naftni plin. Po besedah g. Gašperja Ravnjaka, predstavnika podjetja Butan plin (www.butanplin.si) so ravno kogeneracijski sistemi odskočna deska za neodvisno pridobivanje električne in toplotne energije z zelo majhnimi vplivi na okolje. V podjetju Butan Plin vidijo v sodelovanju s podjetjem Ribičija d.o.o. in njihovim programom Eco Energy izjemno priložnost zaradi vključitve SPTE naprav dveh priznanih proizvajalcev, EC Power in Würz energy. Njihovi proizvodi so vrhunske in zanesljive naprave z visokim izkoristkom. V njihovem krovnem podjetju SHV so veliko teh naprav že instalirali pri uporabnikih, kjer odlično delujejo.

Zagotovljen odkup energije
Kogeneracije uživajo najvišjo podporo evropske unije, s čimer je povezana tudi podpora Slovenije. Uporabniki dobijo obratovalno podporo v višini 0.192 €/kWh, če pa imajo vgrajene sisteme do moči 50 kW in jih uporabljajo do 4.000 obratovalnih ur letno, imajo še zagotovljen odkup električne energije po ceni 0.237€/ kW/h. Izredno pomemben je  dodatek, da so upravičeni do obratovalne podpore tudi, če del pridelane energije uporabijo sami in prodajajo samo tržne viške. Izredno pomembno je tudi dejstvo, da govorimo o razvitih tehnologijah, ki so se izkazale in uveljavile na evropskih tržiščih, v manjšem obsegu pa tudi v Sloveniji. Pomembno je še, da je sistem brez večjih težav in v večini primerov možno integrirati v obstoječe kotlovnice. Po besedah Zlatka Horvata, ki zastopa blagovno znamko Eco  energy (www.ece.si), imajo za večino izdelkov ekskluzivno pravico trženja in zastopanja na trgih Slovenije, pri čemer  zagotavljajo tudi servis in vzdrževanje sistemov, ki ga izvajajo v tujini šolani serviserji.

   

Od izbire parcele do gradbenega dovoljenja

Preden graditelj sploh lahko začne graditi družinsko hišo, mora izpolniti vrsto zahtev. Najprej mora zbrati vsaj del, če že ne večino finančnih sredstev, predvsem pa se mora pripraviti na izziv, ki mu bo vzel veliko časa in v katerem bo spoznal meje svoje potrpežljivosti. Začne se pri izbiri in nakupu zemljišča, na katerem bo stala hiša, in nadaljuje s pripravo projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ne tako redko mine več mesecev ali celo let, preden lahko na parceli zabrnijo stroji za izkop gradbene jame. Helena in Aleš Smrke iz Žužemberka sta na gradbeno dovoljenje čakala skoraj leto in pol, pred tem pa še približno sedem let, da je občina zemljišču, ki sta ga kupila, spremenila namembnost in je postalo zazidljivo. Vmes sta morala potrkati na vrata različnih pristojnih uradov in pridobiti številna dovoljenja oziroma soglasja, ki jih mora vsak graditelj upoštevati pri zasnovi projekta. Po najboljših močeh sta se prebijala skozi zakonodajo in predpise, ki urejajo to področje, saj navodil, kako se lotiti gradnje, ni mogoče dobiti na enem mestu. Izkušnje, ki sta jih delila z nami, bodo morda v pomoč tistim, ki ne vedo, kako in kje se lotiti zbiranja potrebnih dokumentov, da bi lahko čim prej začeli graditi.

V projekt gradnje hiše je treba vključiti vrsto različnih strokovnjakov, od arhitektov, gradbenikov do strojnih in elektroinženirjev, pozneje je treba izbrati še nadzornika gradnje in izvajalce. Preden pa sploh lahko začnemo graditi, moramo pridobiti gradbeno dovoljenje. Postopek pridobivanja tega dokumenta, ki ga pristojna upravna enota izda na podlagi ustrezno pripravljene projektne dokumentacije, pa je vse prej kot kratek. Priložiti mu je namreč treba še vrsto soglasij pristojnih javnih podjetij, ki bodo zagotovila preskrbo z vodo, električno energijo, poskrbela za odvajanje komunalnih voda in omogočila dostop do druge javne komunalne infrastrukture. investitorja priznavata, da bi bilo najbolj preprosto in najhitreje, če bi sklenila pogodbo s projektnim birojem, kjer graditelju pojasnijo, kaj lahko glede na občinske načrte gradi na zemljišču, ki ga je kupil, katere omejitve veljajo pri tem, in mu natančno razložijo, katere dokumente potrebuje. Naša sogovornika sta projektantu prepustila le izdelavo projektne dokumentacije, zbiranja vseh dokumentov, ki jih je treba priložiti, pa sta se lotila sama.

Sedem let za spremembo namembnosti
V občinskih prostorsko ureditvenih načrtih je bilo sicer predvideno, da bo travnik pete kategorije, ki sta ga kupila, postal zazidljiv, nista pa vedela, da bo trajalo skoraj sedem let, preden bo občina uveljavila novi plan. Ko se je to vendarle zgodilo, sta se na občinski službi za lokacijske načrte pozanimala, kaj je na zemljišču dovoljeno graditi, kakšne so omejitve in pogoji. Z lokacijsko informacijo v roki (ta s sprejetjem novele zakona o graditvi objekta ni več potrebna, ampak lahko investitor vse potrebne podatke dobi v občinskih ureditvenih planih ali v zemljiškem katastru) sta se odpravila do projektanta in pri njem izvedela, da je treba pred izdelavo načrtov za električne in strojne inštalacije ter vodovodno in kanalizacijsko napeljavo pridobiti najprej projektne pogoje, nato pa še soglasja. Da bi lahko zaprosila za izdajo projektnih pogojev, sta potrebovala zemljiškoknjižni izpisek, s katerim sta dokazovala lastništvo kupljene parcele. Ponj sta morala na zemljiško knjigo. Seveda ni šlo brez zapletov, saj parcela še ni bila vpisana. Tako sta morala najprej oddati vlogo za vpis, še pred tem pa pri notarju overiti pogodbo o nakupu zemljišča, ki je osnova za vpis v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižni izpisek je poleg osebnega dokumenta dobro imeti s seboj na vseh poteh okrog pristojnih uradov, ki jih mora opraviti investitor, preden zbere potrebne dokumente, pravita sogovornika, drugače je lahko marsikatera pot zaman.

Načrt arhitekture in načrti za napeljave
Arhitekt jima je na podlagi lokacijske informacije izdelal načrt za hišo, pri čemer je upošteval njune želje, predvsem pa merila in pogoje, zapisane v lokacijski informaciji, torej kakšen objekt se lahko gradi, kako velik je lahko, koliko mora biti odmaknjen od sosednjih objektov in podobno. Projektant je na podlagi izdanih projektnih pogojev izdelal načrte za posamezne napeljave. Načrti električnih in predvsem strojnih inštalacij so zelo pomemben del projektne dokumentacije, toliko bolj, če želimo čim bolj energijsko varčno hišo. Strojni inženir, ki jih pripravi, jih uskladi z izračuni gradbene fizike in arhitekturno zasnovo hiše. Čeprav je v pravilniku o projektni dokumentaciji zapisano, da mora projekt za izvedbo del prikazovati le osnovni prikaz razporeditve sistemov in naprav ter prikaz njihovih priključkov na zunanje infrastrukturne vode, je dobro, da so načrti napeljave čim bolj natančni, pravi projektant strojnih inštalacij Jure Šoster iz biroja Inpro 22, saj se tako izognemo nevšečnostim pri njihovi izbiri in montaži. Poleg tega na podlagi podrobnejših risb, shem in detajlov vseh gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del natančneje predvidimo stroške. Svoje delo najlaže opravi, če že od začetka sodeluje z arhitektom, seveda pa lahko načrte izdela tudi na podlagi že narejene arhitekturne zasnove hiše. Investitor lahko po Šosterjevih besedah izbere odgovornega vodjo projekta, za posamezne projekte, ki morajo biti vključeni v projektno dokumentacijo, pa posamezne projektante. V zakup mora vzeti, da bo moral usklajevati njihovo delo, kar se v praksi ne obnese vedno najbolje. Šoster zato vsakemu svetuje, da to prepusti enemu biroju, ki bo jamčil za vsa opravljena dela.

Obvezna soglasja.
S projektno dokumentacijo v roki sta se morala investitorja zglasiti na vseh pristojnih službah in zaprositi za soglasja, ki so potrjevala, da so načrti izvedbe posameznih napeljav v hiši usklajeni z veljavnimi predpisi in izdanimi projektnimi pogoji. Soglasje k projektnim rešitvam za električne napeljave sta pridobila pri podjetju za distribucijo električne energije, pri čemer sta morala vlogi priložiti idejno zasnovo s podatki o namenu in zmogljivosti objekta ter kopijo katastrskega načrta, ki sta jo dobila na geodetski upravi. Po soglasje k projektnim rešitvam za vodovod in kanalizacijo sta se odpravila na komunalno podjetje. Vlogi sta morala priložiti projekt priključitve na javni vodovod in javno kanalizacijo.

Odmera komunalnega prispevka
Pridobivanja potrebnih dokumentov pa še ni bilo konec. Še dobro, pravi sogovornica, da je mogoče vse obrazce oziroma vloge najti na spletnih straneh pristojnih uradov, drugače bi na marsikatera vrata potrkala še večkrat. Zglasiti sta se morala še na občinskem oddelku za gospodarjenje z zemljišči, kjer so jima naredili informativni izračun za odmero komunalnega prispevka, ki mora biti plačan pred izdajo gradbenega dovoljenja. Odmeri se glede na bruto etažno površino objekta in bruto površino gradbene parcele. Za izračun so potrebovali tudi podatke o komunalnih napravah, ki sta jih investitorja nameravala vgraditi v hišo, torej za vodovodno in kanalizacijsko omrežje, telefonsko omrežje, v vlogi sta morala navesti še vrsto cest, parkirišča, javno razsvetljavo in meteorno kanalizacijsko omrežje. Priložiti sta morala projektno dokumentacijo z vodilno mapo, arhitekturnim načrtom hiše, z načrti strojnih, električnih in drugih napeljav ter dokazilom o lastništvu.

Gradbeno dovoljenje po letu in pol
Ko sta imela pripravljene vse dokumente, pridobljena vsa soglasja ter izdelane vse načrte in izračune, ki morajo biti v projektni dokumentaciji, sta dokumentacijo v dveh izvodih oddala na pristojni upravni enoti. Priložila sta ji še vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, v kateri je bilo zapisano, za kakšno vrsto gradnje gre, čemu bo objekt namenjen, parcelna številka in številka katastrske občine. Na upravni enoti presodijo, ali je vse v skladu z zakoni in predpisi ter s občinskimi prostorsko ureditvenimi načrti. Če bi bila vloga za izdajo gradbenega dovoljenja popolna, bi morala gradbeno dovoljenje dobiti najpozneje v dveh mesecih, a sta se naša sogovornika znašla med tistimi 90 odstotki investitorjev, ki oddajo nepopolno vlogo ali takšno, v kateri posamezni deli projekta med seboj niso skladni. Ker sta jo morala dopolniti, se je izdaja gradbenega dovoljenja zavlekla, dobila sta ga šele leto in pol po vložitvi prve (nepopolne) vloge.

   

Pametne inštalacije

Hiša ki vas uboga je danes resničnost! Želite udobje, varnost, varčevanje z energijo, komunikacijo z napravami, nadzor …?
Vaše sanje lahko sedaj postanejo resničnost, vse kar potrebujete je le vaš prst saj preprosto z dotikom na ekran upravljate z razsvetljavo, dvigate in spuščate rolete, nastavljate toploto v sobah, izbirate kakšno glasbo boste poslušali v določeni sobi, upravljate in nadzirate vašo okolico ali notranjost.

Bistvo pametnih inštalacij je integracija različnih podsistemov kot so: razsvetljava, avdio – video, ogrevanje, hlajenje, upravljanje z žaluzijami ...Vse podsisteme nadzorujemo preko zidnega panela na dotik ali prenosnega računalnika. Dandanes v hiši uporabljamo čedalje več elektronskih naprav zato so domovi čedalje bolj kompleksni . Hišna avtomatizacija uporablja preizkušeno in dovršeno tehnologijo za izboljšanje in poenostavljanje življenja. Možnosti integracije podsistemov so praktično neskončne. Z enim klikom se recimo prižge kamin, ustvari pritajena svetloba, iz zvočnikov igra glasba. Še z enim klikom se prižge televizija, spustijo žaluzije in tako naprej.

Prednosti ki nam jih ponuja tak sistem, na prvem mestu je seveda udobje, tako lahko številna vsakodnevna opravila prepustimo tehnologiji ki jo ponuja tak sistem. Način upravljanja tudi veliko pripomore k udobju uporabnika sistema. Pametne inštalacije omogočajo prihranek do 30% energije in s tem znižanje stroškov. Pametna hiša nam zagotavlja tudi visoko stopnjo varnosti, saj v primeru da senzorji zaznajo gibanje v nadzorovanih prostorih, bo pametna hiša posredovala glasovno ali SMS sporočilo na uporabnikov mobilni telefon.

Kot smo že prej omenili so možnosti, ki nam jih ponuja tak sistem neskončne. Predstavljajte si na primer da pridete iz službe in se vam odprejo garažna vrata, da lahko parkirate vozilo. Izklopi se alarm in se prižgejo luči. Scenarijev ki o nam na voljo je več. Svetlobne poti omogočajo mehki prižig luči pri prehodu iz ene v drugo sobo, prižiganje in ugašanje luči v posameznih sobah ni potrebno, dovolj je le dotik na ekran pri prihodu ali odhodu iz stanovanja. Tako krmilimo vso razsvetljavo v vseh sobah. V kuhinji imate hladilnik, ki vas obvešča da manjkajo določene sestavine za pripravo obroka. Glasbo in video lahko predvajamo po celi hiši ali pa le v določenih prostorih. Tako lahko cela družina uživa in nadzoruje svojo glasbo v katerikoli sobi v vašem domu. To nam omogoči večsobni zvočni sistem. Tudi za nadzor le tega potrebujete le en sam prst.

V inteligentni hiši lahko upravljamo hlajenje in ogrevanje kar iz naslonjača. Idealne pogoje lahko ustvarimo ločeno, ogrevanje si lahko programiramo tako da segrejemo vsako sobo posebej do želene temperature. Prav tako lahko ohladimo prostore in prezračimo z avtomatskim odpiranjem in zapiranjem oken oziroma prezračevalnikov.

   

Eko sklad

Ste obnovili fasado, zamenjali stavbno pohištvo, vgradili kurilno napravo (biomaso) ali vgradili solarni sistem?
Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad je objavil javni poziv za nepovratne finančne spodbude občanom za naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb.

1. PREDMET JAVNEGA POZIVA
Predmet javnega poziva so nepovratne finančne spodbude občanom za rabo obnovljivih virov energije in večjo energijsko učinkovitost stanovanjskih stavb na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju: nepovratne finančne spodbude) za naložbe, izvedene v času od dne 9. 10. 2009 do 21. 5. 2010. Izvedena naložba pomeni, da je izvajalec naložbe po nalogu investitorja, ki je naložbo financiral (v nadaljevanju: investitor), v navedenem obdobju izvedel enega ali več ukrepov po tem javnem pozivu tako, da je zaključil vsa dela in opravil uspešen zagon oziroma na drug način potrdil uspešno izvedbo del in izdal ustrezen račun, investitor pa se je s tem strinjal. Nepovratna finančna spodbuda se lahko dodeli za navedeno naložbo, s katero je bil izveden eden ali več naslednjih ukrepov:
A - vgradnja solarnega ogrevalnega sistema
Pravica do nepovratne finančne spodbude se dodeli na podlagi originalnega računa izvajalca naložbe, ki vključuje popis del in opreme ter vrsto in površino sprejemnikov sončne energije. Vlagatelj, ki je bil udeležen v skupinsko organizirani gradnji (krožki za samogradnjo solarnih sistemov), mora predložiti originalno potrdilo organizatorja samogradnje o izvedbi sistema in fotografije izvedene naložbe.
Priznani stroški naložbe vključujejo:
•    nabavo in vgradnjo sprejemnikov sončne energije;
•    nabavo in vgradnjo hranilnika toplote;
•    vmesne povezave, črpalke, krmilne in varovalne elemente sistema.
B - vgradnja kurilne naprave za centralno ogrevanje na lesno biomaso
Pravica do nepovratne finančne spodbude se dodeli na podlagi originalnega računa izvajalca naložbe, ki vključuje vrsto oziroma tip kurilne naprave, nabavo in namestitev kurilne naprave ter ustrezne opreme. Kurilne naprave na lesno biomaso na sekance, pelete ali polena morajo imeti naslednje toplotno-tehnične karakteristike: izkoristek kurilne naprave pri nazivni toplotni moči mora biti večji ali enak 90 %, vrednost emisij prašnih delcev pa mora biti manjša od 50 mg/m3; kurilne naprave na polena morajo imeti prigrajen hranilnik toplote v velikosti vsaj 50 l/kW toplotne moči kurilne naprave.
Priznani stroški naložbe vključujejo:
•    nabavo in namestitev kurilne naprave;
•    predelavo obstoječega ali izdelavo novega priključka za dovod zraka in odvod dimnih plinov;
•    nabavo in vgradnjo zalogovnika za gorivo, transportnega in varnostnega sistema, ustrezne krmilne opreme in hranilnika toplote.
C - toplotna izolacija celotne fasade pri obnovi stanovanjske stavbe
Pravica do nepovratne finančne spodbude se dodeli na podlagi originalnega računa izvajalca naložbe, ki vključuje nabavo in vgradnjo celotnega fasadnega sistema z ustrezno debelino toplotne izolacije. Toplotna izolacija fasade skupaj s podstavkom oziroma coklom mora biti izvedena z najmanj 12 cm izolacijskega materiala, katerega toplotna prevodnost (?) ? 0,045 W/mK. Nepovratna finančna spodbuda ne more biti dodeljena za stavbe v gradnji, za katere je bilo gradbeno dovoljenje izdano po 1. 1. 2003.
Priznani stroški naložbe vključujejo:
•    postavitev gradbenega odra;
•    odstranitev ali izravnavo obstoječega ometa, demontažo starih okenskih polic;
Obr. 3SUB-OB10 P 2
•    nabavo in vgradnjo toplotno-izolacijskega materiala z zaključnim slojem oziroma celotnega fasadnega sistema;
•    obdelavo špalet;
•    nabavo in vgradnjo okenskih polic.
D - zamenjava zunanjega stavbnega pohištva pri obnovi stanovanjske stavbe
Pravica do nepovratne finančne spodbude se dodeli na podlagi originalnega računa izvajalca naložbe, ki vključuje odstranitev obstoječih oken, balkonskih vrat oziroma fiksnih zasteklitev ter nabavo in vgradnjo novih. Zamenjava zunanjega stavbnega pohištva, t.j. oken, balkonskih vrat in fiksnih zasteklitev, vključuje zamenjavo starega s sodobnim, energijsko učinkovitim stavbnim pohištvom, ki ima toplotno prehodnost zasteklitve U < 1,0 W/m2K oziroma toplotno
prehodnost celotnega okna (zasteklitev in okvir skupaj) U < 1,3 W/m2K. Nepovratna finančna spodbuda ne more biti
dodeljena za stavbe v gradnji, za katere je bilo gradbeno dovoljenje izdano po 1. 1. 2003.
Priznani stroški naložbe vključujejo:
•    odstranitev obstoječih oken, balkonskih vrat oziroma fiksnih zasteklitev ter nabavo in vgradnjo novih;
•    nabavo in vgradnjo zunanjih senčil;
•    nabavo in vgradnjo okenskih polic;
•    obdelavo špalet;
Priznani stroški ne vključujejo notranjih senčil, odstranitve, nabave in vgradnje vhodnih oziroma garažnih vrat.

   

Pridobivanje gradbenega dovoljenja

Gradbeno dovoljenje se izda za celoten objekt ali pa za njegov del, ki pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in se da samostojno uporabljati, če se objekt gradi oziroma rekonstruira po delih in to tudi opredeljuje projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje se izda na podlagi dokazila o pravici graditi, vkolikor ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo, ter na podlagi projektne dokumentacije za gradbeno dovoljenje, ki jo izdela projektant.
 
Dokazilo o pravici graditi je dokazilo o lastninski ali drugi stvarni pravici ali o kateri drugi pravici, na podlagi katere lahko investitor na določenem zemljišču oziroma objektu izvaja gradnjo. V primeru da je investitor le delni lastnik parcele oziroma objekta v katerega se posega, je potrebno tudi pisno soglasje drugih solastnikov, da se z nameravano gradnjo strinjajo.

Projektna dokumentacija za gradbeno dovoljenje (PGD) je sistematično urejen sestav načrtov oziroma tehničnih opisov in poročil, izračunov, risb in drugih prilog, s katerimi se določijo lokacijske, funkcionalne, oblikovne in tehnične značilnosti nameravane gradnje. V fazi PGD dokumentacija obsega vodilno mapo, načrte in elaborate.

Če investitor sam ne izpolnjuje pogojev za projektanta, najame projektantsko podjetje oziroma pooblaščene projektante za izdelavo projektne dokumentacije.

Pred izdelavo projektne dokumentacije PGD, je potrebno kot obvezen elaborat izdelati geodetski načrt s certifikatom, če gre za rekonstrukcijo s katero se spreminja prostornina objekta, za novo gradnjo za nadzidavo ali dozidavo objekta.

Lokacijska informacija za namen gradnje objektov ni obvezen dokument, je pa priporočljiva saj pospeši in olajša postopek. Namenjena je predvsem projektantu, kot podlaga za izdelavo projekta za gradnjo, spremembo namembnosti, rekonstrukcijo ali odstranitev objekta. V lokacijski informaciji se povzamejo merila in pogoji, ki so določeni v prostorskem izvedbenem aktu, glede vrste dopustnih dejavnosti, vrste dopustnih gradenj in drugih del ter vrste dopustnih objektov glede na namen. Navedena so tudi merila in pogoji za graditev objektov in izvedbo drugih del, ki izhajajo iz prostorskega izvedbenega akta, kateri velja na konkretnem zemljišču. V njej se ne opredeljuje, ali je gradnja objekta, ki jo namerava izvesti vlagatelj, dovoljena ali ne, je pa možnost gradnje posredno opredeljena.

Projektna dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja je sestavljena iz dveh faz. Najprej se izdela idejna zasnova (IDZ), ki je namenjena pridobitvi projektnih pogojev. Po pridobljenih projektnih pogojih se izdela dokumentacija na nivoju PGD, ki je namenjena pridobitvi soglasij za priključitev pristojnih soglasodajalcev ter pridobitvi gradbenega dovoljenja. Če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če to izrecno pisno zahteva investitor, se izdela  tudi idejni projekt (IDP), katerega namen je izbor najustreznejše variante nameravanega objekta oziroma načina izvedbe del.

S projektno dokumentacijo PGD  mora biti dokazano, da bo objekt kot celota izpolnjeval predpisane bistvene zahteve in da bo v skladu s prostorskimi akti. Projektant v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja med drugim prikaže območje za določitev strank v postopku, ki se določi glede na vrsto objekta, glede na njegovo zahtevnost, velikost in druge značilnosti.
Stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki je imetnik služnostne oziroma stavbne pravice, ki še ni vpisana v zemljiško knjigo, lahko dokaže z overjeno listino, da je imetnik te pravice.

Investitor lahko kadarkoli med postopkom izdaje gradbenega dovoljenja predloži overjeno pisno izjavo katerekoli stranke, da se strinja z nameravano gradnjo, kot je razvidna iz projekta, ki je bil priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Če investitor med postopkom izdaje gradbenega dovoljenja predloži overjene pisne izjave vseh strank, da se strinjajo z nameravano gradnjo, kot je razvidna iz projekta, ki je bil priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, ustna obravnava ni potrebna. Pisne izjave stranke ni treba overiti, če je njen podpis overjen na listini, s katero investitor izkazuje pravico graditi. Vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja morata biti priložena najmanj dva izvoda projekta PGD in druge listine, če tako določa zakon. Vlagatelj mora v vlogi za pridobitev gradbenega dovoljenja navesti, ali je oziroma ali bo sam vložil zahtevek za odmero komunalnega prispevka, ali pa navede, naj ta zahtevek v njegovem imenu vloži upravni organ za gradbene zadeve.

Če se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja nanaša na rekonstrukcijo, spremembo namembnosti, dozidavo in nadzidavo, je treba navesti tudi številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, razen za objekte, za katere se dokaže, da so bili zgrajeni pred 1. januarjem 1967.

Priporočljivo je, da za vlogo in vodenje upravnega postopka investirtor pooblasti projektanta.
Zoper odločbo, ki jo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve, je dovoljena pritožba in sicer v osmih dneh po njeni vročitvi.

Pristojni upravni organ za gradbene zadeve lahko v času veljavnosti gradbenega dovoljenja na zahtevo investitorja podaljša veljavnost takšnega dovoljenja, vendar največ dvakrat in to skupaj največ za dve leti. Pristojni upravni organ za gradbene zadeve podaljša veljavnost gradbenega dovoljenja z odločbo, ki jo izda v skrajšanem postopku in brez zaslišanja strank. Gradbeno dovoljenje se lahko podaljša, če ni v nasprotju z izvedbenim prostorskim aktom, ki velja v času izdaje te odločbe.

   

Kako izbrati pravo hišo

Hitro razvijanje tehnologij omogoča, da lahko pri gradnji hiš izbiramo med različnimi materiali. Odločitev med klasično gradnjo, iz betonskih in opečnih zidakov, ali montažno gradnjo ali kombinacijo obeh, je predvsem investitorjeva. Pri obeh načinih so tako prednosti kot slabosti, ki jih je pred izvedbo gradnje potrebno temeljito pretehtati. Strokovno svetovanje arhitekta je v tej fazi za investitorja ključnega pomena.

V začetni fazi načrtovanja objekta (idejna zasnova) arhitekt preveri možnosti, omejitve ter pogoje gradnje na investitorjevi parceli, ki so razvidni iz lokacijske informacije in prostorskih aktov. Temu sledi uskladitev investitorjevih želja z možnostmi gradnje objektov na določenem območju.

Investitor celostno predstavi svoje želje, ki jih arhitekt realizira v skladu z možnostmi oziroma zakonskimi akti. Investitor lahko s svetovanjem arhitekta izbere ustrezno tlorisno obliko objekta, razporeditev prostorov, kjer so zelo pomembne komunikacije med samimi prostori. Pogosto združujemo v bivanjski del hiše kuhinjo z jedilnico in dnevno sobo, v spalni del pa spalnice in otroške sobe ter prostore, namenjene higieni (stranišče, kopalnica). V objektu predvidimo tudi prostore, namenjene shranjevanju (shramba, utility). V tej fazi je zelo pomembno pravilno načrtovanje opreme v prostorih.

Enako kot izbira tlorisne zasnove objekta je pomembna tudi etažnost le-tega. Pri vsaki etaži lahko v tlorisu vključimo tudi balkone ali terase po želji investitorja. Pri obliki in velikosti strehe lahko izbiramo med simetričnimi - asimetričnimi dvokapnicami, enokapnicami, ravnimi strehami, dodanimi frčadami, strešnimi okni … Izbira strešne kritine je pogojena z naklonom strehe. Izbira fasade z razporeditvijo odprtin (okna, vrata) je pomemben dejavnik estetskega videza objekta in umeščenosti slednjega v prostor.
          
Pri načrtovanju objekta je potrebno predvideti kje bodo potekale elektro inštalacije, strojne inštalacije kot so vodovod, kanalizacija, ogrevanje … ter izdelati načrt gradbenih konstrukcij.

Vse pogosteje se investitorji poleg klasične hiše odločajo tudi za nizkoenergijsko ali pasivno, kjer so poraba energije za ogrevanje ter toplotne izgube veliko manjše kot pri klasičnih objektih.

Lega, velikost in oblika objekta morajo biti prilagojeni parceli. Pri tem je potrebno predvideti tudi zunanjo in prometno ureditev ter priklop na infrastrukturo.

   

Energetska prenova in energetsko upravljanje javnih objektov

Cilj evropske energetske politike je, da do leta 2020 v primerjavi z letom 1990 v razvitih državah doseže 30% znižanje emisij toplogrednih plinov. Hkrati je EU zaradi vsakoletnih višjih zahtev po porabi energije vse bolj odvisna od oskrbe z energenti iz tretjih držav. Pred desetletjem sprejeta Zelena knjiga ponuja strategije za rešitve problemov in dosego zastavljenih ciljev. Gre za proizvodnjo energije iz zelenih oz. obnovljivih virov in za zniževanje obstoječe porabe energije.

Okoli 40% skupne energije v Evropi porabijo stavbe, ki predstavljajo enega večjih potencialov za varčevanje z energijo v smislu stroškovne učinkovitosti, zato EU zakonodaja energetsko učinkovitost stavb postavlja kot prioriteto. Da je cilje nemogoče doseči zgolj z gradnjo novih energetsko učinkovitih stavb priča dejstvo, da je življenjska doba povprečne stavbe več kot 50 let.

Nov slovenski Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah je zahteve po energetski učinkovitosti glede na predhodno stanje zaostril za približno 30%. Poleg tega je želja vsakega lastnika objekta optimalna raba energije, t. j., da ob čim nižjih stroških doseže čim višje udobje. Gonilna sila za spremembe pa je poleg zakonskih okvirov tudi višanje vrednosti energetsko saniranih stavb.

Toda podjetja in javne ustanove imajo zaposlenih premalo ustreznih kadrov za učinkovito rabo energije, večina prav tako nima zadostnega investicijskega kapitala.

V tujini so se na nastalo situacijo odzvala nova podjetja tipa ESCO, ki so se specializirala za energetsko prenovo in upravljanje objekta oz. za stalno optimiranje rabe energije v objektu. ESCO je angleška kratica za Energy Service Company – podjetja za zagotavljanje energetskih storitev. Gre za delni ali celotni prenos pravic za odločanje o ključnih vidikih energetske opreme in delovanja iz naročniškega na zunanje podjetje. Naročniku takšno sodelovanje s ESCO podjetjem omogoča, da se osredotoči na svoj primarni posel.

Implementacijo pogodbenega energetskega upravljanja, sanacije in financiranja, torej energetskega managementa je mogoče izvajati na več načinov:
•    pogodbeno zagotavljanje prihrankov energije (performance contracting),
•    pogodbena oskrba z energijo (delivery contracting),
•    splošni model s podizvajalcem/pogodbenikom (General Contractor Model),
•    splošni model z načrtovalcem (General Planer Model),
•    obsežen lahek model sanacije (Comprehensive Refurbishment light-EPC).
Pomembno vlogo igrajo tudi razvoj in upoštevanje modelov za nadzor energetsko učinkovitih sistemov (EESS – Energy-efficiency Supervision Systems) ipd.

EU direktiva je pogodbenemu upravljanju z objekti zelo naklonjena, državam članicam celo nalaga, da iz svoje zakonodaje odstranijo regulative, ki bi energetski management onemogočale. Še več, direktiva nalaga, da članice poskrbijo za nadzor, informiranje, subvencioniranje in merjenje energetskih projektov. Številni tuji avtorji ugotavljajo, da ustrezna zakonodaja in državne vzpodbude najbolj pripomorejo k večjim energetskim prihrankom. Raziskave tudi kažejo, da je odziv na neobvezujoče zakonske zahteve minimalen, in da se večji energetski prihranki dosežejo le z implementacijo zavezujoče zakonodaje.  Prav tako navajajo, da je ESCO model zelo primeren za implementacijo v javnem sektorju, a v Sloveniji je tovrstnih primerov in izkušenj malo. Vzroke lahko iščemo v majhnem številu podjetij, ki nudijo pogodbene storitve za energetski trg. Redka podjetja, ki se s tem ukvarjajo pa menijo, da se ovire kažejo predvsem pri naročnikih/investitorjih in sicer v pomanjkanju informacij in znanja, majhni ozaveščenosti, nezaupanju, zahtevni dokumentaciji in vodenju projekta ipd.

Slovenske raziskave, ki bi se celostno ukvarjale s fenomenom energetskega managementa so redke oz. jih ni.  Problem, ki ga bomo v prihodnosti morali nujno rešiti, pa je jasen: Zakaj se pogodbeno zagotavljanje prihrankov energije, pogodbena oskrba z energijo  in energetska prenova večjih stavb v javnem sektorju v Sloveniji še niso uveljavili? Kakšna so stališča odločevalcev v javnem sektorju do izvedbe energetskega managementa?

Do pravih odgovorov na prej navedena vprašanja lahko pridemo samo z nadaljnjim raziskovanjem in razvojem področja in natančno predstavitvijo modelov energetskega managementa ključnim odločevalcem v javnem sektorju. Potrebno je ugotoviti, kakšen poslovni model ESCO podjetji/projektov v Sloveniji je po mnenju ključnih odločevalcev v javnem sektorju vzdržen in ali je prehod iz industrijske v energetsko ekonomijo (model PBEE– performance based energy economy) v Sloveniji že možen.

Z namenom približanja sodobnega načina energetske ekonomije, ki temelji na energetskih sanacijah objektov, ki jih izvajajo podjetja tipa ESCO in s tem zagotavljajo dolgoročen energetski prihranek pri obratovanju objekta, je v prihodnje potrebno:
izvesti raziskavo kvantitativnega tipa na vzorcu večine občin v Sloveniji;
•    ugotoviti, kakšno je energetsko stanje javnih objektov v raziskavi sodelujočih občinah;
•    zmeriti stališča odločevalcev v občinah (župani, direktorji občinskih uprav) do izvedbe energetskega managementa;
•    ugotoviti, kateri izmed predlaganih contracting modelov je pri odločevalcih najbolje sprejet;
•    na podlagi stališč odločevalcev ugotoviti, ali je slovensko okolje (zakonodaja, stališča vpletenih ipd.) naklonjeno možnosti za prehod iz industrijske v PBEE energetsko ekonomijo.

V vsakem primeru je navedeno področje zelo zanimivo, tako z vidika upravnikov javnih objektov in večstanovanjskih objektov, kot tudi z vidika lastnikov vseh industrijskih in individualnih objektov v smislu doseganja energetskih prihrankov.

Prav tako pa se s tem tipom projektov odpirajo nove možnosti investiranja in plasiranja kapitala, ki bo v projektih energetskega upravljanja ustrezno zavarovan glede na to, da kot garant nastopajo proračunski porabniki, kar bi v prihodnje lahko omogočalo nov zagon in razvoj trga.

   

Vpis v zemljiško knjigo

Kakšen je postopek vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo?

Vpis nepremičnine v zemljiško knjigo je zelo priporočljiv za vse lastnike nepremičnin. Z vpisom se boste izognili marsikateri nevšečnosti pri prodaji svoje nepremičnine, lažje boste pridobili hipotekarni kredit, prav tako pa zelo olajša postopek dedovanja nepremičnine.

Postopek vpisa v zemljiško knjigo pa v večini primerov sploh ni zapleten in se ga da izpeljati, če le sledite nekaterim preprostim korakom.

Postopek vpisa v zemljiško knjigo (ne nujno točno v tem vrstnem redu):
1.    Preverjanje podatkov o nepremičnini
2.    Odmera zemljišča (če je potrebno)
3.    Sklenitev pogodbe
4.    Pridobitev potrdila o namenski rabi zemljišča
5.    Plačilo davka
6.    Overitev podpisa
7.    Zemljiškoknjižni predlog

Preverjanje podatkov o nepremičnini
Vsekakor je potrebno v zemljiški knjigi preveriti obstoječe podatke o nepremičnini, ter se tako izogniti neprijetnim presenečenjem in težavam med samim postopkom vpisa v zemljiško knjigo. Tako predvsem preverite kdo je lastnik nepremičnine, je nepremičnina obremenjena, so pri vpisu plombe,... ( Navodila za vpogled v elektronsko zemljiško knjigo)

Sklenitev prodajne pogodbe
Najbolj pogosto se v zemljiško knjigo vpisuje spremembe lastništva. Lastništvo se lahko spremeni na več načinov. Običajno gre za prodajo oz. nakup določene nepremičnine in takrat potrebno skleniti tudi prodajno pogodbo. Prodajno pogodbo lahko sestavi kdorkoli, ne nujno le odvetnik ali notar, pri čemer pa je potrebno paziti, da pogodba vsebuje prave podatke.

Odmera zemljišča (če je potrebno)
Predmet prodajne pogodbe je lahko le neka določena celota oz. zemljišče (parcela), ne more pa biti predmet pogodbe zgolj del parcele.

Primer: ne morete prodati le severnega ali južnega dela določenega zemljišča (parcele). To lahko pomeni, da je v določenih primerih potrebno najprej narediti odmero zemljišča, ki bo predmet prodaje.
Odmerjeni del zemljišča dobi novo parcelno številko – nastane nova parcela, ki je nato lahko predmet prodaje. Meritve na terenu opravljajo geodeti, zato se je v primerih predhodne odmere zemljišča potrebna obrniti na tiste, ki opravljajo geodetske storitve.

Odmera oz. parcelacija ni potrebna, če:
je predmet pogodbe samo nek idealni delež nepremičnine (npr. 1, 1, ipd.)
je predmet prodaje posamezen del stanovanjske stavbe (stanovanje).

Pridobitev potrdila o namenski rabi zemljišča
Za potrdilo o namenski rabi zemljišča zaprosite z vlogo na tisti občini, na območju katere nepremičnina leži.
Od namenske rabe nepremičnine je odvisno, ali potrebujemo še kakšno potrdilo oziroma soglasje. V primeru kmetijskih zemljišč je npr. potrebno pridobiti soglasje oziroma odobritev pravnega posla ali potrdilo pristojnega organa, da takšno soglasje oziroma odobritev ni potrebna. Takšno soglasje oziroma potrdilo izdajajo upravne enote. Druga možnost je, da po podatkih iz namenske rabe zemljišča obstaja predkupna pravica občine. V tem primeru je potrebno pridobiti potrdilo občine, da ne uveljavlja predkupne pravice.
Možne pa so tudi še druge omejitve prometa z nepremičnino. Vlogo za potrdilo o namenski rabi zemljišča si lahko izdelate s pomočjo e-obrazca: Potrdilo o namenski rabi zemljišča.

Plačilo davka
Nadalje se je potrebno zglasiti na pristojnem davčnem uradu zaradi odmere davka v zvezi s pravnim poslom, ki bo podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Tam boste dobili nadaljne informacije koliko davka morate plačati in kako ga plačate.

Overitev podpisa
Ko opravimo zgoraj navedene postopke, se je potrebno zglasiti pri notarju in overiti podpis prodajalca na prodajni pogodbi.

Zemljiškoknjižni predlog
Sedaj razpolagamo z notarsko overjenim izvirnikom prodajne pogodbe, ki je listina, sposobna za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zdaj potrebujemo le še zemljiškoknjižni predlog, to je predlog za vpis v zemljiško knjigo.

Kakšen mora biti zemljikoknjižni predlog?
Zemljiškoknjižni predlog se vedno vloži v pisni obliki na pristojno okrajno sodišče. Za najbolj pogoste vrste vpisov v zemljiško knjigo so predpisani obrazci. Predpisi točno določajo, v kakšni obliki, vsebini in po kakšnem vrstnem redu mora zemljiškoknjižni predlog obsegati podatke, zato predlog za vpis ne more biti samo nekakšen približen opis strankinih želja. Na prvi strani mora biti vidno označen z nazivom zemljiškoknjižni predlog, sicer nima zagotovljenega vrstnega reda. Vloži se v enem izvodu, razen če se vloži predlog za vpise pri več sodiščih hkrati.

Vir:  www.informiran.si

   

Hiša na ključ

Človek gradi hišo, hiša človeka, Ključ v roke - kaj je to? Prihranek časa in denarja.

V nepremičninski ponudbi je mogoče pogosto naleteti na oznako prodaja se hiša na ključ. Vendar pa si ta termin nekateri, predvsem prodajalci, razlagajo po svoje, zaradi česar so nevedni kupci pogosto opeharjeni.

Kaj pomeni ključ v roke, zakaj kupiti hišo na ključ, katere so njene značilnosti in prednosti, smo se pogovarjali z Igorjem Povhetom, inženirjem gradbeništva, ki pravi: "Danes v nepremičninski ponudbi pogostokrat naletimo na oznako prodaja na ključ. Ta pojem ostaja neznanka mnogim kupcem nepremičnin. To pa je posledica različnih tolmačenj tega izraza ponudnikov in posrednikov nepremičnin. V poplavi podjetij, ki ponujajo hiše z oznako na ključ, se namreč pojavljajo primeri, ko so te še brez določenih bistvenih elementov - parketa ali keramike - in podobno. Ko kupujemo tako imenovano hišo na ključ, mora biti ta zgrajena do zaključne faze, kar pomeni, da je objekt pripravljen za takojšnjo vselitev."

Poznavanje vseh petih gradbenih faz
Ker vsaka gradnja objekta praviloma poteka v petih fazah, je za boljše razumevanje pojma hiša na ključ potrebno poznavanje vseh petih faz gradnje, nadaljuje sogovornik. "Prva gradbena faza pomeni začetek gradbenih del po pridobitvi projektne dokumentacije in pridobitvi gradbenega dovoljenja. Ta faza zajema pripravo terena in gradbišča, zakoličenje objekta ter izkop gradbene jame. Zaključi se z izvedbo temeljev ali temeljne plošče. Druga in tretja gradbena faza zajemata postavitev konstrukcijskih elementov objekta, kar vključuje gradbena dela etaž, ostrešja in streho. Četrta gradbena faza zajema postavitev predelnih sten v notranjosti objekta, izdelavo betonskih tlakov, toplotne in zvočne izolacije objekta, notranje in zunanje omete, napeljavo vseh potrebnih inštalacij, talne in stenske obloge, ki zahtevajo mokro vgradnjo, postavitev masivnih stopnišč, stavbnega pohištva, ključavničarska in kamnoseška dela. K inštalacijam štejemo nizkonapetostne elektroenergetske inštalacije, informacijske inštalacije, vodovodne in odtočne inštalacije, plinske inštalacije ter sistem ogrevanja. V okvir vgradnje stavbnega pohištva pa štejemo vsa okna, senčila, vhodna, garažna in notranja ter balkonska vrata in ograje stopnišča."

Objekti s končano peto gradbeno fazo ali tako imenovane hiše na ključ morajo imeti končana vsa preostala zaključna gradbena dela, med katere sodijo inštalacijska dela, slikopleskarska dela, steklarska dela ter stenske in talne obloge. "V tej točki je objekt pripravljen za vselitev. Notranja oprema objekta je vključena v ceno le po dogovoru s ponudnikom."

Nadzor ne bo odveč
Ko se odločamo o nakupu hiše na ključ, moramo biti previdni, opozarja Igor Povhe. "Med gradnjo je treba večkrat obiskati objekt in se z izvajalcem dogovoriti o napredovanju del, poleg tega je treba angažirati zunanjo strokovno osebo, ki izvaja nadzor nad gradnjo. Le tako se lahko zavarujete, da se izvajalec v celoti drži vseh predpisanih pravilnikov in zakonskih podlag v zvezi z ustrezno gradnjo ter s pogodbo podpisanih postavk in zahtev."

Nakup hiše na ključ pa prinese tudi določene prednosti, saj se dogovarjamo le z enim pogodbenim partnerjem. "Poleg tega bolj točno vemo, koliko bo dejanska vrednost celotne investicije. Načeloma je gradnja hiše na ključ hitrejša, saj investitorju ni treba iskati posameznih izvajalcev del, kar pogosto povzroča neusklajenosti in zamude pri gradnji. Tovrstne zamude pa posledično povečajo stroške gradnje. Ker sodelujemo le z enim pogodbenim partnerjem, je postopek uveljavljanja garancije ali pritožb bistveno lažji. Na izvedena dela imamo garancijo in možnost pritožbe, pravico lahko v primeru kršitve pogodbe poiščemo tudi na sodišču. Slednje žal utegne trajati zelo dolgo.

V primeru, da ne poskrbite za strokovni nadzor nad gradnjo, pa utegnete naleteti na številne težave. Izvajalci zaradi naglice in želje po čim večjem dobičku dela pogosto opravijo hitro in pomanjkljivo, poleg tega vam lahko namesto dogovorjenih materialov vgradijo cenejše in manj kakovostne. Priporočamo, da za nadzor nad gradnjo vašega objekta najamete strokovno usposobljeno osebo."

Prevzem nepremičnine
Po zaključeni peti gradbeni fazi sledi prevzem nepremičnine. "Postopek prevzema oz. izročitve nepremičnine kupcu poteka tako, da mu prodajalec omogoči posest, mu izroči kopijo uporabnega dovoljenja ter predpisane certifikate, garancijske liste, izjavo o skladnosti za opremo in naprave ter projekte izvedenih del. Če gre za posamezni del stavbe, izroči tudi etažni načrt tega dela.
Ob izročitvi in prevzemu nepremičnine morata prodajalec in kupec sestaviti zapisnik. Prodajalec je pri tem po zakonu dolžan opozoriti kupca na pravico zahtevati odpravo napak, ki se ugotovijo pri prevzemu, in na pravico zahtevati plačilo pogodbene kazni za morebitno zamudo pri izročitvi. Poučiti ga mora, da bo te pravice izgubil, če jih ob prevzemu nepremičnine ne bo uveljavil."

Dilema med peto in četrto fazo
Na vprašanje, zakaj je bolje (ali pa tudi ne) kupiti hišo na ključ in ne hiše v četrti fazi, Povhe odgovarja: "Za odločitev o nakupu objekta na ključ oz. v četrti gradbeni fazi ni enotnega mnenja. Naš odgovor ljudem, ki se glede tega obračajo na nas, je - naročnik naj se odloča o nakupu v določeni gradbeni fazi predvsem glede na finančne zmožnosti in čas, ki ga lahko nameni sami izvedbi. Če se kupec odloči za nakup v četrti gradbeni fazi, zaključna dela in opremo pa prilagaja svojemu okusu, času in finančnim zmožnostim, je ta varianta praviloma dražja. Višje stroške je pričakovati tako iz vidika materialov, ki so praviloma dražji, kot tudi z vidika izvajalca, ki v tem primeru išče možnost bolje plačanih dodatnih del. V primeru prevzema objekta na ključ ima kupec praviloma manjšo možnosti izbire posameznih zaključnih materialov (parket, keramika, finalni oplesk ...), zlasti če je objekt že zgrajen in naknadni posegi niso več možni. Praviloma je izbor hiše na ključ cenejša opcija, pri čemer je v ospredju predvsem funkcija."

Igor Povhe zaključuje: "Kdor si želi prihraniti denar in čas, naj vzame objekt na ključ in zagotovi ustrezen nadzor nad gradbeno-obrtniškimi, instalacijskimi in finalnimi deli. Komur so pomembne individualne karakteristike objekta in notranjosti, naj se odloči za nakup objekta v četrti gradbeni fazi. Pri tem mora biti pripravljen seveda plačati več."
Vir: Večer - priloga Kvadrati, Sanja Verovnik